Knjigo sem našla čisto po naključju, in sicer zato, ker
v naši knjižnici spodbujajo branje slovenskih avtorjev, t.i. Štirje letni časi branja s slovenskimi avtorji. Nataša Eberlinc v knjigi prepleta ljubezensko zgodbo s čustvenimi pesmicami. Začuda mi je
bila knjiga zelo všeč, še posebej pesmice, katere sem si morala nekaj izpisati.
Knjiga se začne z mlado dekle Zeno in njenim najboljšim
prijateljem Aronom. Čeprav sta si zelo različna, se dobro razumeta in si
stojita ob strani od malih nog. Zena je filozofska in razmišljujoča, vse jo
zanima, ima miljon vprašanj za soljudi, medtem ko je Aron bolj površinski,
umirjen, stvari razume take kot jih vidi in ne komplicira. Med njima je pristno
prijateljstvo, ki sčasoma preraste v nekaj več. Ker ne vesta kaj bi naredila s
temi čustvi, pustita stvari pri miru in se po končani srednji šoli razideta.
Usoda poseže vmes, saj se spet srečata po 13-ih letih, oba poročena, ona ima tri otroke
in on enega ter se spustita v strastno afero.
Čeprav njuna ljubezenska zgodba nima srečnega konca, se mi zdi zelo pogumno od Zene, saj nikoli ne
podvomi v ljubezen. Z leti in izkušnjami se nauči, da čeprav je njena ljubezen čista in iskrena, le-ta ni omejena na enega moškega. Namreč, ko ostane sama, si ne dovoli, da bi postala zagrenjena ali zamorjena. Navkljub številnim padcem, žalosti in bolečini, ohrani vero v ljubezen ter ostane zmagovalka življenja.
Knjiga mi je bila še posebej všeč zaradi čustvenih pesmic, katere sem si najljubše izpisala...
Prihodnost
Odhajaš na pot, ki si
jo izbral.
V meglici znanega in
neznanega
je izziv,
je zrelost,
je odgovornost,
je odločitev, ki ti
lahko za vedno spremeni življenje,
je pričakovanje, ki
te lahko obogati za nova znanja,
nova spoznanja, novo
srečo in ljubezen.
In prav ljubezen naj
te spremlja povsod.
Ne moreš
Ne moreš ustvarjati
življenja za druge,
lahko jim le pomagaš,
ne moreš misliti
namesto drugih,
lahko jim le
svetuješ,
ne moreš odločati za
druge,
lahko jih le
usmerjaš,
ne moreš ljubiti
namesto njih,
lahko jim ljubezen le
daješ.
Vse
Vse, kar s je
zgodilo, je vpeto v preteklost,
kar se bo zgodilo, je
neznanka prihodnosti,
kar se dogaja danes,
ta trenutek,
pa je pravi čar
našega življenja,
če ga le zmoremo
ustvariti.
Vse, kar je potrebno
vedeti, je,
da med ljudmi obstaja
neprecenljiva vez,
ki ji rečemo –
zaupanje.
Rad bi
Rad bi zamenjal svet,
ker ti ta ni všeč,
rad bi premaknil
ocean, da bi ti bil bliže,
rad bi se dotaknil
sonca, da bi ti bilo topleje,
rad bi spremenil
ljudi, da bi ti bili pogodu.
Ne moreš uspeti.
Lahko pa si dovoliš,
da ti je svet všeč,
da uživaš na valovih
oceana tam, kjer si,
da sanjariš na soncu,
ko ta najbolj sije,
da spremeniš sebe, da
ti bodo ljudje všeč.
Naj me spominja
Življenje
naj me nenehno
spominja,
da je bila nekoč
zgodovina,
ki so jo pisali naši
Očetje.
Da je danes
sedanjost,
ki jo ustvarjamo Mi.
Da bo nekoč
prihodnost,
ki jo bodo gradili
naši Vnuki.
Ljubim te
Ljubezen daje moč in vero
Jutrišnjemu dnevu
Upanje je sila v nas, ki našo
Bit pogumno vodi v prihodnost.
In
Midva sva bitji v vesolju
Tega trenutka, ko sva
skupaj v
Enkratnem sožitju dveh sorodnih duš.
Mislim nate
Tako blizu si mi,
tako naraven in
domač.
Čutim te, kjer koli
si,
tako močno,
da skoraj postanem
ti.
Čutim tvoje
hrepenenje, stisko,
žalost, strah in
upanje.
Kot bi se vse tvoje
življenje dogajalo meni.
Ali pa se vse moje življenje
dogaja tebi.
Tako blizu sva si,
tako skupaj in tako
narazen.
Za vedno.
Eberlinc, Nataša. 2009. Greh kamnitih slonov. Samozaložba, Trbovlje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar