Knjiga je napisana na podoben način kot 50 odtenkov sive:
bogat moški in mlada ženska, čutita posebno vez, ki je ne moreta kontrolirati. Ampak ne glede na podobnosti, te knjiga
povleče s pronicljivostjo, odkritostjo glavnih junakov in obetov, da skupaj
raziščemo davno zakopane skrivnosti.
Blake Landon, hekerski milijarder in Erico Hathaway veže
nenavadna privlačnost, saj ju kemija nevzdržno vleče skupaj že ob prvem
kontaktu. Blake je alfa samec, ki ima močno potrebo po nadzoru in Erica je
ženska, ki je odločena se upirati kemiji med njima. Ne razumem, zakaj imajo
nekateri pisatlji/ce to obsesijo, da je moški en velik hudobni volk, ki preži
nad nedolžno deklico (sindrom rdeče kapice). Nekateri zagovarjajo, da naj bi
bili moški lovci in ženske plen, ampak resno, a morajo iti v tako
skrajnost...
Erica je zanimiva oseba, saj je zelo samostojna za svoja leta
in je že v času šolanja postavila svoje podjetje na noge, s pomočjo dveh
prijateljev; to je podjetje za družbeno omrežje, ki je usmerjeno v modo. Blake
spozna v obdobju sprememb v njenem življenju, ko po končanju diplome išče
investitorje, da bi se lahko širili. Ker močno verjame v uspeh podjetja, vlaga
ves čas in denar, ki ga ima v projekt. Blake je že uveljavljen poslovnež, ki je
bil včasih heker in se je zaradi tega znašel v težavah. Sedaj je uspešen in
pošten moški ter vidi potencial v njenem podjetju. Lepo je bilo opazovati, ko
ji je tekom knjige pomagal pri predstavitvi podjetja in verjel vanjo ter njen
projekt.
Najbolj me je motilo, ko Blake želi imeti vse pod nadzorom
in se mu Erica upira na vse načine. Nekako se mi to ne zdi ravno romantično...
Ne vem, zakaj se je v romanih ta način izkazovanja ljubezni, tako razširil.
Čeprav mi je všeč, da je Blake zavzet in dvori Erici ter ji želi pomagati na
več načinov, menim, da bi bilo bolje, ko bi si njegovo vmešavanje želela
tudi ona. Ali pa da nebi bilo vse v smislu kot misli Blake: zdaj-takoj-ker-jaz-tako-hočem. Ali je jamsko obnašanje moškega res tako zapeljivo, da se v
knjigah sedaj o tem toliko piše in potem prodaja širšem bralstvu? Ali sem
edina, ki bi rekla, da ima človek resne probleme, če želi imeti vse pod
nazdorom? Mislim, dajmo malo zadihati in pustimo posamezniku, da sam rešuje
probleme. Ponuditi pomoč in vsiljevati svojo voljo, sta dve različni zadevi. Čeprav
me je tukaj motilo dejstvo, da se Erica otepa pomoči, ko pa jo dejansko
potrebuje. Zaradi boleče preteklosti, s katero se noče soočiti, ima kar nekaj
strahov in bojazni. Kakorkoli, meni osebno so bolj všeč knjige, kjer se glavna
junakinja sama sooča s problemi in jih rešuje. Nato pride glavni junak, ki ji
spodnese tla pod nogami, ampak ne v takem smislu, da beži pred vsem: sabo, njim
in življenjem samem.
Po prebrani knjigi sem strnila misli, kar mi je knjiga sporočila: Preteklosti ne moremo
ubežati, četudi se še tako trudimo, saj samim pred samo ne moremo zbežati. Skrivanje
strahove pred bližnjimi zahteva napor, nas oddaljuje od drugih in odteguje
intimnost, ki bi lahko nastala z iskrenostjo, sočutjem in razumevanjem. Ne glede
na leta, si lahko uspešen, če le verjameš vase in svoje sposobnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar